VIDEO

 

Izraz za video izhaja iz latinščine in pomeni »Jaz vidim«.  Video je tehnologija zajemanja, snemanja, obdelave, prenašanja in rekonstrukcije gibljivih slik. Video je bil najprej uporabljen za namen televizije, vendar z napredkom tehnologije si lahko danes videoposnetke ogledujemo tudi preko interneta na računalniških zaslonih [4].

Dandanes se video uporablja predvsem za ilustracijo novic, športnih dogodkov, reklamiranje televizijskih programov in za filme [3].

Poznamo različne digitalne formate za video. Najbolj priljubljeni pa so predvsem DVD, QuickTimer ter MPEG-4 [3].

MPEG format

Ob koncu 80. letih se je industrija avdio in video tehnologije soočila s problemom, kako veliko količino podatkov skrčiti in s tem omogočiti lažje prenašanje in hranjenje podatkov. Potrebovala je nov produkt za shranjevanje in prenos audio in video zapisov [1].
Osnovna ideja je bila, da analogni ali digitalni video signal stisnili v paket podatkov, ki je prilagojen za učinkovit prenos preko omrežja [1].

Zato je ISO/IEC komisija, ki se ukvarja z razvojem video in audio kodiranjem, je zbrala strokovnjake s ciljem, da bi razvili standard za kodiranje audia in videa na CD-je [1].

MPEG je standariziral naslednje formate in standarde:

  • MPEG-1: Združeval je kodiranje videa in zvočnega zapisa pri pretočnosti 1.5 Mbit/s. Najdemo ga predvsem v tehnologijah kot so video CD (VCD), super video CD (SVCD), kabelska televizija (CATV).
  • MPEG-2: Uporabljen je bil z namenom za razširjeno oddajanje pri velikem pretoku podatkov (3-15 Mbit/s).
  • MPEG-3: Uporabljal se je za televizijo visoke ločljivosti – High-definition television (HDTV) s prenosom med 20-40 Mbit/s.
  • MPEG-4: Zajemal je kodiranje audio-vizualnih objektov. Zagotovil je uspešen razvoj na treh področjih in sicer digitalna televizija, interaktivnih grafičnih aplikacijah in interaktivni multimediji

MPEG kodiranje

MPEG temelji na dveh osnovnih procesih in sicer stiskanje posameznih okvirjev (odstranjanje informacij, ki so skupne večjemu okvirju) in kodiranje s upoštevanjem podobnosti med zaporednimi okvirji- slikami ( odstranjene informacije, ki so skupaj znotraj slikovnega okvirja).  Pri stiskanju posameznih okvirjev uporablja enako metodo kot slikovni format JPEG [2].

Poznamo 4 osnovne tipe okvirjanja:

  • I-frames (Intracoded) je kodiranje brez reference na druge okvirje
  • P-frames (Predictive) je kodiranje z predvidevanjem glede na prejšnje P in I okvire, služi, kot referenca za kasnejše napovedi.
  • B-frames (Bidirectional predictive) se uporablja za izračun prejšnje in bodoče referenčne okvire. Z njihovo uporabo je zahtevano njihovo pomnjenje in čakanje na referenčne okvire ter zmanjšanje količine podatkov.
  • D-frames (DC-coded) uporabljajo samo enosmerno komponento DCT kodiranja za hitro iskanje

Postopek MPEG kodiranja:

  1. Predprocesiranje vhodne slike v SIF. To pomeni, da razdeli sliko na 8×8 bloke.
  2. Izbira tipa okvirja (I, P, B).
  3. Razdelitev slike v makrobloke (16×16)

Vir:Rugelj, © Povezava med P, B i I okvirji.

Za še bolj nazorno ponazoritev kodiranja MPEG formata pa si oglejte spodnji posnetek.

Viri   

[1] Moving Picture Experts Group. (b.d.). Pridobljeno s:  https://en.wikipedia.org/wiki/Moving_Picture_Experts_Group

[2]  Rugelj, J. (2019). Zapiski predavanj pri predmetu Večpredstavnost in hipertekst. Ljubljana: Pedagoška fakulteta

[3]  Video. (b.d.). Pridobljeno 14.1.2020 s http://sasa.musiclab.si/eri1/INFORMATIKA/Podatki_in_informacije/GIBLJIVA_SLIKA/Video.html

[4]  Video. (b.d.). Pridobljeno dne 14.1.2020 s https://sl.wikipedia.org/wiki/Video